Omemba: Saif ur Rehman Raja

»Roman je večplasten, dogaja se v različnih obdobjih. Ob njem ne smeš preveč tuhtati, ampak se moraš vživeti v like, da začutiš, kako izgubljeno in prezirano se počutijo. Ne glede na to, kako jih obravnavajo, se spoštujejo in se zavedajo, da imajo pravico živeti. Želela sem prikazati, kako preplet vsega tega vpliva na človeka. Čeprav se počutijo izgubljene, na koncu le najdejo pravo pot.«

»Številni od nas se selijo po vsem svetu. Nismo povezani le z eno kulturo, ampak z dvema, tremi ali celo več kulturami. Komunicirati moramo z ljudmi, ki tudi izhajajo iz več kultur. To, kako uporabljamo jezike, kako gledamo na stereotipe o narodih in kako lahko sploh komuniciramo, se mi zdi zelo zanimivo.«

»Roman ima odprt konec. Ana je že vpeta v drugo realnost, ki jo dobro sprejema in v kateri že ima svoje mesto. Gre za prehod. Novi svet je popolnoma drugačen od starega, že skoraj druga razsežnost, vendar se tudi tam počuti dobro.«

»Bistvo dobrega pisanja je najti nenavadne in zahtevne zgodbe ter jih opisati s preprostim jezikom. To je umetnost velikih pisateljic in pisateljev, ki so močne zgodbe pisali zelo preprosto in lahkotno.«

»Rasizem ni tako odkrit, kot je bil v 19. stoletju, ampak je zelo pretanjen, prikrit, a še kako prisoten. Rekli so, da Pakistanci nismo civilizirani, ker jemo z rokami. V italijanski družbi sem se moral spopasti s katoliško homofobijo, doma pa z južnoazijsko in muslimansko homofobijo. Doživel sem dve različni vrsti zatiranja, ki pa jima je bilo skupno sovraštvo do mene.«

»Roman je večplasten, dogaja se v različnih obdobjih. Ob njem ne smeš preveč tuhtati, ampak se moraš vživeti v like, da začutiš, kako izgubljeno in prezirano se počutijo. Ne glede na to, kako jih obravnavajo, se spoštujejo in se zavedajo, da imajo pravico živeti. Želela sem prikazati, kako preplet vsega tega vpliva na človeka. Čeprav se počutijo izgubljene, na koncu le najdejo pravo pot.«

»Številni od nas se selijo po vsem svetu. Nismo povezani le z eno kulturo, ampak z dvema, tremi ali celo več kulturami. Komunicirati moramo z ljudmi, ki tudi izhajajo iz več kultur. To, kako uporabljamo jezike, kako gledamo na stereotipe o narodih in kako lahko sploh komuniciramo, se mi zdi zelo zanimivo.«

»Roman ima odprt konec. Ana je že vpeta v drugo realnost, ki jo dobro sprejema in v kateri že ima svoje mesto. Gre za prehod. Novi svet je popolnoma drugačen od starega, že skoraj druga razsežnost, vendar se tudi tam počuti dobro.«

»Bistvo dobrega pisanja je najti nenavadne in zahtevne zgodbe ter jih opisati s preprostim jezikom. To je umetnost velikih pisateljic in pisateljev, ki so močne zgodbe pisali zelo preprosto in lahkotno.«

»Rasizem ni tako odkrit, kot je bil v 19. stoletju, ampak je zelo pretanjen, prikrit, a še kako prisoten. Rekli so, da Pakistanci nismo civilizirani, ker jemo z rokami. V italijanski družbi sem se moral spopasti s katoliško homofobijo, doma pa z južnoazijsko in muslimansko homofobijo. Doživel sem dve različni vrsti zatiranja, ki pa jima je bilo skupno sovraštvo do mene.«

»Zelo pomembno mi je bilo, da ujamem atmosfero in emocijo posameznega odlomka.«

»Največji izziv predstavljalo to, da sem bila v vlogi režiserke in snemalke.«

»Pri snemanju Gostiteljice mi je največji izziv predstavljalo to, da sem bila v vlogi režiserke in snemalke.«

»vključila zgodbe vseh treh Ad, ki so bile predstavljene v odlomku. Izbrala sem stavke in povedi, ki so po prvem branju ostali z mano.«

»Adino sobo sem režirala in snemala, kar mi je predstavljalo precejšen izziv.«

»ključna odprtost za čustva in podobe, ki se porajajo ob prvem prebiranju.«

»K sreči je film družabno bitje, ob katerem nisi nikoli zares sam.«

»Ključno pri prenosu knjige v filmsko govorico se mi zdita zvestoba izvirniku in nedobesedni prenos napisanega.«

»Najbolj sta me nagovorila odlomka omenjenih knjig, ker je že takoj ob branju videla podobe, ki spadajo v vizijo filma.«

»Dorina želja po ustvarjanju je tako intenzivna, da nenehno kroji usodo njenih bližnjih odnosov.«

»Z zgolj enim snemalnim dnevom na voljo in ob tem, da je obe Dori upodobila Suzana Krevh.«

»Dolgo sem se skušal definirati prek tega, kar nisem, zdaj bi rad odmeril prostor samo temu, kar sem.«

»Bolečina, ki sem jo prestal zaradi homofobije in rasizma, ni unikatna, ampak zelo kolektivna izkušnja. V tem pogledu moja zgodba ni samo moja.«

»Evropa se ima za najbolj progresiven, liberalen del sveta. Kakšna ironija.«

»Ni mi bilo težko najti osebne, nacionalne, verske in spolne identitete. Breme zame je bilo vedno sovraštvo ljudi, ne to, kdo sem. Vedno sem se namreč imel rad.«

»Čist Italijan ne obstaja, vsi smo pomešani in znanost nas uči, da vsi prihajamo iz temnopolte ženske.«

»Zahod, še posebej Evropa se ima za najbolj progresiven, liberalen del sveta. Kakšna ironija.«

»Sovraštvo in zamera nimata nobenih pozitivnih učinkov na tistega, ki ju neguje.«

»Mi smo prihodnost. Mi smo družba jutrišnjega dne. Tista, ki se ji ni moč izogniti.«

»Dolgo sem se skušal definirati prek tega, kar nisem, zdaj bi rad odmeril prostor samo temu, kar sem.«